Socialno pedagoška diagnostika

Namenjena je otrokom in mladostnikom s socialno, čustvenimi in vedenjskimi težavami starimi od 5-16 let.

Otrok sam, različni učitelji in starši ali skrbniki preko vprašalnikov poročajo o otrokovem odnosu do sebe, njegovih odnosih z vrstniki in odraslimi. Na ta način lahko razkrijemo šibkosti otroka ali mladostnika na področjih kot so anksioznost, jeza, depresivnost, iskanje pozornosti pri vrstnikih ali odraslih, kljubovanje, povzročanje bolečine drugim, pomanjkanje prijateljstev, pretirana odvisnost od odraslih in samopodoba oziroma samospoštovanje.

Socialno pedagoška diagnostika poleg odkrivanja dejavnikov (tudi iz okolja), ki se odražajo v vedenju otroka, tudi informira oziroma ponuja rešitve. Specifična priporočila v obliki informativnih listov, ki jih lahko uporabimo za vsako težavo, vsebujejo zelo konkretne dejavnosti, s katerimi otroku oziroma mladostniku pomagamo krepiti samozavedanje, motivacijo, empatijo, socialne veščine in nadzorovanje čustev.

Povratna informacija se poda staršem oziroma skrbnikom in šoli. V primeru hujših socialno, čustvenih in vedenjskih težav, se priporoči uvedba postopka o usmeritvi otroka. 

Zajema tri vprašalnike:

  1. Kakšen sem? – Ta vprašalnik se reši skupaj z otrokom oziroma mladostnikom v obliki intervjuja oziroma pogovora. Traja približno 30 minut. Namenjen je oceni dveh podpodročij samopodobe oz. samospoštovanja: socialne samopodobe in šolske samopodobe oziroma samospoštovanja.
  • V šoli – Ta vprašalnik izpolni tisti učitelj, ki najbolj pozna učenca. Nanaša se na čustvene odzive do drugih, čustvene odzive do sebe, razpoloženje in obnašanje, odzivanje na situacije, delo za šolo, odnose z odraslimi in odnose z vrstniki.
  • Doma – Ta vprašalnik rešijo starši oziroma skrbniki. Pri reševanju potrebujejo nekateri starši pomoč, tako da se lahko izvede samo reševanje tudi kot intervju oziroma pogovor. Vprašalnik se nanaša na različne vidike otroka, ki jih zaznavajo starši oziroma skrbniki.

S pomočjo vseh treh vprašalnikov raziščemo tri glavna področja, zaradi katerih lahko nastanejo težave v šoli – odnos do sebe, odnose z vrstniki in odnose z odraslimi.

Socialne, čustvene in vedenjske težave so ene izmed največjih ovir, ki učencem preprečujejo, da bi se zares vključili v učni program, obenem pa so tudi eden najobičajnejših vzrokov za stres pri učiteljih. Če si želimo, da učenci z vedenjskimi težavami dosežejo svoj učni potencial, mora celotno socialno okolje njihove težave razumeti, jih opredeliti in se čim učinkoviteje odzvati nanje. Mnoge težave z vedenjem lahko vodijo do resnih težav v odrasli dobi (anksioznost, kljubovalnost, kršitev zakona, itd.).

Dostopnost